Na pot sem se podal z mešanimi občutki. Delno sem bil vesel, saj sem prvič po poletju 2020 skočil na krajši oddih… delno pa sem bil tudi zmeden, saj mi ni bilo jasno, zakaj v teh Korona časih z neko trivialno privatno potjo v “nevarni” svet postaneš skorajda pravi državni sovražnik.
Racionalnega odgovora na to vprašanje verjetno ne bom nikoli dobil, lahko pa po enem tednu bivanja v tej državi brez problema rečem, da je vse v najlepšem redu in da me nobenemu predstavniku MZZ ne bo treba iz tukaj reševati. Karkoli naj bi že to pomenilo.
A pustimo zaenkrat politiko, korono ter počitniške slike ob strani ter se posvetimo tisti eni stvari, ki mi je v tem mestu zlata dala najbolj misliti. Ter stvari, ki jo mora po mojem mnenju… še posebej v teh časih… razumeti sleherni podjetnik.
Usodni moment se je zgodil peti dan najinega popotovanja, ko je moja prikupna vodička ter žena Nastja za naju rezervirala privatni food tasting izlet po starem Dubajskem mestnem jedru.
Ker sam načeloma nisem nek blazen “foodie”, se za razliko od moje boljše polovice gurmanskega dela tega izleta nisem najbolj veselil. Me je pa precej navduševalo dejstvo, da bova dobila svojega lokalnega vodiča, ki naju bo vozil od gostilne do gostilne ter predvsem vodiča, ki nama bo povedal kakšno zanimivo stvar.
Zaradi maske (v Dubaju so zaenkrat obvezne tudi zunaj na prostem, kljub temu, da v državi razen diskotek ni zaprta nobena druga stvar) ga na začetku nisva prepoznala, naju pa je prepoznal on. Očitno sva pač že navzven izgledala kot prava turista.
Po uvodnem pozdravu in kratki hoji do prve restavracije, je pogovor hitro stekel. Med drugim sva ugotovila, da tale najin vodič po imenu Melwyn ni ravno pravi domorodec, pač pa je 18 let nazaj v želji po boljšem življenju sem priletel iz Indije.
Med drugim nama je tudi povedal, da ne-domačinom (tudi njemu) sploh ne izdajo Dubajskega potnega lista - ne glede na to, koliko časa živijo tukaj - ter da morajo (to je zakonsko predpisano) pri 65ih letih to državo preprosto zapustiti… pa čeprav so si tu morda ustvarili družino ter spoznali najboljše prijatelje.
Ko nama je čisto potiho povedal še par stvari o tukajšnjem vladarju, je napočil čas za selitev v novo restavracijo, kjer sem ponovno čakal na “set” njegovih lokalnih iztočnic, ki mi bodo dale misliti.
Spregovoril je o mnogih rečeh ; zgodovini Združenih arabskih emiratov, tukajšnjem doslednemu redu (fun fact ; če kot nekdo, ki ni bil rojen tukaj, narediš kakšen prekršek - recimo ukradeš bonbone iz trgovine - potem tebe ter tvojo družino v roku 48ih ur deportirajo iz države ter ti za vedno prepovejo vstop vanjo), letošnji slabši turistični sezoni in nama zaupal tudi legendo o tukajšnjih kavnih ritualih.
Vse te informacije so mi seveda bile fascinantne, čeprav moram priznati, da sem med okušanjem kameljega burgerja (res je dober, priporočam) za krajše časovne obdobje izgubil svoj poslušalski fokus.
Potem pa se je nekje ob našem slovesu zgodil tisti usodni stavek. Stavek, ki pravzaprav sam po sebi ni nič posebnega, a v sebi nosi pomembno sporočilo - če ga seveda znamo pravilno raztolmačiti.
Tale naš Melwyn nama je namreč v pol-šali dejal “You should come back next year”. Ni mi bilo čisto jasno ali gre zgolj za prodajalski slogan, zato sem ga seveda vprašal, zakaj. In takrat nama je priznal “Oh, well, each year there is always something new to see in Dubai”.
Bodisi je to nova najvišja stolpnica. Bodisi neka nova (in obvezno največja) zabaviščna atrakcija. Bodisi karkoli tretjega, kar si je zamislil tukajšnji vizionarski vodja Mohammed bin Rashid al Maktoum.
In točno s to mentaliteto poslujejo tudi dobri in uspešni podjetniki. Vedno znajo hitro odreagirati na nastalo situacijo. Vedno znajo v pravem trenutku iz rokava potegniti kakšnega asa… in predstaviti nekaj novega. Nekaj svežega.
Ali pa so vsaj tako brihtni ter marketinško sposobni, da znajo “nekaj starega” s smiselnim rebrandingom preoblikovati v must-see novost.
Filip Pesek
Kolumna je bila izvorno objavljena 6. aprila na portalu SvetPodjetništva.