Pred kratkim sem naletel na en članek, kjer se je govorilo o tem, da 36-letni Lebron James (trenutno najboljši košarkar na svetu in eden izmed TOP 3 v zgodovini tega športa, op.a.) na leto zapravi 1,5 milijona dolarjev za svoje zdravje.
Od tega, da ima poleg različnih osebnih trenerjev tudi svojega lastnega kuharja, terapevta, pedikerko (!!)... do tega, da se skoraj dnevno poslužuje naprednih regeneracijskih tehnik kot so ledene kopeli, krio komore, hiperbarične komore ter marsikaj drugega.
Skratka - svoje telo dejansko spoštuje kot tempelj, saj se zaveda, da je od njega odvisna dolžina in kvaliteta njegove kariere… ter kvaliteta življenja po njej.
Ta njegova miselna naravnanost je seveda spoštovanja vredna in dober ice-breaker za vstop v to kolumno. Sem se pa ob prihajajočem svetovnem dnevu zdravja spraševal, kako pomembna je vitalnost podjetnikov ter karierno ambicioznih ljudi in kaj je razlog, da svojega zdravja marsikdo izmed nas še vseeno ne jemlje dovolj resno.
Letos smo namreč vsi že tako ali tako “napsihirani” od vseh možnih butalskih Korona pripetljajev in bojim se, da je ta mentalni presing v kombinaciji s slabo skrbjo za zdravje, lahko za marsikoga usoden - pa ne v smislu, da bo kdo zaradi treh dodatnih krofov, premalo treningov in manjkajočega socialnega stika doživel srčni napad, pač pa v smislu slabše osebne produktivnosti in posledičnega slabšega poslovnega izida v letu 2021.
Seveda - te korelacije se letos ne omenja kaj dosti. Še več. Ljudi se od lockdowna do lockdowna opominja na to, naj ostanejo doma in se čim manj gibajo ; če pa se že gibajo, pa naj z masko ne “odtečejo” izven svoje regije.
Kljub tej čudni propagandi se verjetno vsi, ki smo vsaj malo pri pameti, zavedamo pomena zdravja, a pogosto na njem začnemo delati šele takrat, ko je že zelo pozno. Ali pa prepozno.
Tudi jaz nisem izjema, saj sem lani iz meseca v mesec slabše pazil nase ter se z uživanjem ne-ravno-zdrave hrane želel spraviti v boljšo voljo. To sicer zabavno početje je kmalu terjalo svoj davek, saj sem hitro začel slabše spati, imeti manj energije in se generalno počutiti kot ena “ožeta cunja”.
Ko sem sredi decembra nato vendarle stopil na tehtnico, sem hitro ugotovil, da sem ravnokar podrl svoj neslavni all-time rekord v številu kilogramov. Nekaj časa sem se sicer tolažil, da gre za mišično maso, potem pa sem izmeril še svoj obseg trebuha in na podlagi meritev iz preteklosti ugotovil, da ne gre za mišično maso, pač pa zgolj za maso.
Lahko bi si sicer še naprej metal pesek v oči ter živel v ustaljenih smernicah, a vedel sem, da je treba nekaj spremeniti. Na srečo mi je to uspelo in danes sem - kljub omejitvam in trenutnemu zaprtju fitnesov - ponovno v dobri formi. A to morda niti ni tako bistveno.
Bolj pomembno se mi zdi, da mora vsak izmed nas (vključno z mano) najti nek sistem oziroma mehanizem, ki nas bo spravil nazaj k pameti, še preden pridemo do tiste točke, ko moramo sami sebi reči “zdaj pa dovolj”.
Ker - ko si to rečemo - gre skoraj zagotovo za znak, da že zadnja 2 meseca operiramo krepko pod svojim optimumom.
In to se mi zdi precej nesprejemljiva medvedja usluga - še posebej v teh časih, ko naša podjetja, naše družine ter naši zaposleni krvavo potrebujejo svojega 100 % fokusiranega & zdravega Lebron Jamesa.
Filip Pesek
Kolumna je bila izvorno objavljena 6. aprila na portalu SvetPodjetništva.